Odločiti se.
Hoteti,
ne samo želeti.
Tako.
Dodaj komentar 21.12.2011
včasih pozabim, da obstaja še kaj drugega izven mene. na stvari, ki so nad mano, okoli mene. skrenem s poti in se vrtim v krogu in ne najdem poti nazaj. in potem se sesedem pod pritiskom in jočem in hlipam in ne najdem lepega. ne najdem sonca. nekje je, vem, da je. tam nekje globoko. ampak ga ne znam povleči in z njim prekriti vse te oblake in obrisati vso to umazanijo in te grde, grde, grozne misli in to ušivo razpoloženje. in širim to negativo okoli in mečem nečimrne poglede.
podlegla sem stresu, vem. pustila sem da se je gmota črnega in sivega naselila nad mano in me spremlja cele dneve. in ne pušča soncu blizu in meče senco name. in zebe me, in ne vidim stvari jasno. vidim zamegljene obrise stvari, ne dobim perspektive, ampak je moje vidno polje vedno usmerjeno samo v eno smer.
in utruja. res.
Dodaj komentar 25.01.2011
torej, danes vlečem vse pozitivne sile proti sebi in v svoj aventurin, in krepim moč svojih misli. ne dopuščam negativi, da si me prilasti in četudi se prikrade čez kakšno špranjo dvoma, jo odženem stran s hitrimi gibi in svežim zrakom.
danes potemtakem verjamem v drugo verzijo sebe, tisto, samozavestno.
tiste živčne tresljaje bom odmislila stran, namesto gub in zaskrbljenih oči si bom nadela nasmešek in verjela. vase. in v srečo. you give what you get.
vem da obstaja tista možnost neuspeha. ampak danes dopuščam možnost tudi drugemu izidu. in če ne bo šlo? kaj pa vem. pa drugič? (:
Dodaj komentar 10.01.2011
menim, da so dejanja močnejša od besed. (:
so i’m gonna go out now, and test that theory.
salut! (:
Dodaj komentar 31.12.2010
in sem. olajšano zadihala, namreč. za teh par dni vmes. pa ne rečem, da nisem hvaležna, ker sem. res, zelo. ampak ne razumem, zakaj sem zdaj v isti situaciji, če ne še veliko hujši. mislim, mi je popolnoma jasno kako je do tega prišlo, ne razumem tistega dela, zakaj SPET?
mislim, je kar je, nazaj ne morem. ne vem zakaj se kljub zavedanju tega, ne morem pač sprostit in živet ta dva tedna normalno, dokler pač ne zvem kar je in grem od tam naprej. trenutno ciljam na najhujše, tako da imam tisoč in en plan v glavi kaj in kako, ampak do takrat pa res ne morem storiti nič.
očitno je čas, da grem čez sebe in opustim te grozne navade in to drama fuss behind me. če pač odštejemo to, da sem včeraj porabila letno zalogo solz. ampak to je bilo potrebno. če mene kdo kaj vpraša.
torej, močno intuacijo imam, da tokrat kazalci ne bodo kazali v mojo smer. tako da pač, nevem, wait and see. čimmanj kompliciraj.
se pa počutim izdano.. in razočarano. od koga? nevem.. življenja. mogoče še vedno živim v svojem mehurčku, kjer me ščitijo palčki in vile in se nič hudega ne more zgoditi. in zdaj je realnost potrkala na vrata in jaz se počutim golo. in zebe me.
ampak okej. očitno je tu tisti čas, ko se moram naučiti kako ščititi samo sebe. situacija, kjer lahko ravnam tako kot hočem. tako, kot nekdo, ki hočem postati. in ne tako kot čutim ( se pravi, zvij se v klopčič in skrij v omaro).
.. i can do it. (:
Dodaj komentar 21.11.2010
breathe in.. ?
mislim, da se tu začne dolga pot sprejemanja vsega, kar ti življenje vrže pod nos. sprejemanja z odnosom in energijo in čimmanj kompliciranja. preoblikovanja iz tujih v sebi lastne stvari. izkušnje, ki te nahranijo in ki ti dajo. ki te na koncu koncev gradijo.
ne vem, po moje se tu ljudje potem ločijo. na tiste katerih osebnost in prisotnost vedno prevzame, in na tiste, ki jih že lažji veter nerutinskosti prestavi z mesta. verjetno tudi na tiste, ki jim je v življenju lepo in definitivno lažje. ker so sposobni sprejeti spremembe, se prilagoditi situaciji. se mi zdi, da s to fleksibilnostjo dobiš največ od stvari, od tega sedajšnjega življenja. ker se ne bojiš in ker se postaviš pokonci. ker pokažeš, da lahko.
torej, ne vem. i’ll wait and see. calm my nerves. hope for the best. kaj več verjetno tako ne gre oz. je to še najboljše. zdej je kar je, ne? ampak upam, res upam, da je to samo lekcija in ne dejanska grozna situacija, kot se kaže. in upam, da bo tega nevedenja kmalu konec in da se bom kmalu lahko ozrla nazaj in olajšano izdihnila vso napetost, ki jo čutim zdaj.
Dodaj komentar 1.11.2010
pms-ing hard.
tu nekje ja. ma nimam pojma, če je to dejansko v glavi? ker meni se zdi, da me ti hormoni mečejo, zares. ok, mali lonček tečnobe verjetno pristavim sama, ampak prisežem, da ponavadi nisem tak. tudi ko sem tečna.
ampak sem sveže umita, lasje so mokri, namazana sem pa tudi z nebeškim mlekom za telo. torej sem čista, dišeča in mehka. in se počutim malo bolje, res. vsaj na jok me ne sili več.
torej bom svojo sitno rit spravila malo ven, da mi čez teden dni ne bo žal, češ da nisem izkoristila teh zadnjih dni uradne ’svobode’.
in bom svojo sitno rit zafrknila in odšla v sedemdeseta. skupaj z beatli. (:
Dodaj komentar 24.08.2010
Bek!
long time, no see. (:
čeprav so tole vedno neskončni monologi, ki se po 4x na dan tako ali tako odvijejo v moji glavi, je vedno težko začeti. ampak je zapasalo spet malo pisanja, malo tipkanja, ko je glava prepolna in ko se mi ljubi določene stvari razlagati samo sebi.
torej, zgodila oz. dogaja se dvojina. kar je malce strašno? malce neprijetno in malce čudno. normalno, je tudi malce fino. predvsem pa je vse skupaj ena velika zmešnjava, za katero sem se odločila da jo bom pospravila. in to tako, da bom skočila direkt vanjo. zdaj pa očitno sedimo, čakamo in gledamo. v tolažbo mi je to, da vem, da sem skočila v najboljšo možno. sploh. (:
sem pa v napadu želje po sladkorju spekla mafine. z jabolki in cimetom. in kupček papirčkov v katerih ležijo se tule na moji desni strani pridno kopiči.
zdaj pa mislim da se bom v znamenju cimeta za danes poslovila.
led je prebit, ne?
noč.
Dodaj komentar 19.08.2010
nasplošno mislim, da je ta, “svet odraslih” fajn. da je odgovornost, ki jo sprejmeš nase fajn. rada imam to, da sem odgovorna za svoje napake, da odgovarjam sama sebi, da noben ne bdi nad mano. trenutno se mi zdi eno veliko sranje. ljudje, odnosi, odraščanje. eno veliko sranje. rada bi bila spet stara 2 leti in držala mamico za roko. ko bi bil ves moj svet strnjen na maksimalno 4 ljudi. lahko bi se sankala po hribu na plastični lopatki, pa bi to bil vrhunec mojega dneva. ko bi se ob pogledu na vlak usta razširila v nasmeh, ker je to še popolnoma neodkrita dežela, ta zunanji svet. ko bi bile vse majhne stvari velike.
zdaj bi morala velike stvari delati majhne. morala bi spregledati stvari, ki se mi zdijo pomembne, stvari, ki me prizadanejo. zavoljo mirnega življenja in mirnega jadranja dan za dnevom. ker drugače pač pretiravam. ker drugače samo iščem probleme kjer jih ni. ma ja, razumem, da ne, da se ne obremenjuješ z nepomembnimi stvarmi. in se ne. ne sekiram se, če pravočasno ne plačam položnice. če zamudim rok oddaje obrazca. če imam 15€ zamudnine v knjižnici. ampak ljudje, tisti ljudje, ki ti predstavljajo svet, pa ja. in ti odnosi si ne zaslužijo pasivnosti in ne obremenjevanja, ko je kaj narobe. ne moreš spregledati prizadetosti, ne moreš spregledati, da boli. preprosto ne moreš potlačit tega, ker ni človeško. ker ne razumem, zakaj bi. ker ni iskreno, ker je zlagano.
in pač. včasih stvari ne gredo več. pa to ni obup, pa to ni odnehanje, to ni dvigovanje rok nad vsem in obračanje hrbta. včasih je to samo realnost. in včasih iz želje po tistem, kar je bilo, ne moreš odnehat. dokler te ne pač ne zadane, da s tem samo škoduješ sebi in drugim. da tisto, česar naj bi bilo vredno, delce samo navidezno lepi, v resnici se pa naslednjič lomijo še bolj. in dlje kot gre, večkrat kot se zgodi, bolj boli. pa bo, ja, saj je vedno. tako ali drugače, ne glede na to, kam se stvari obrnejo in kakšna je situacija na koncu… ampak ta čas, med tem kar je zdaj in tistim, “saj bo”.
po drugi strani je pa tam tisti svet, velik in ogromen svet. in vem, da bo. tako ali drugače.
Dodaj komentar 2.02.2010
Lahko je čisto navaden dan, običajen, nepretresljiv, pa se ti še vedno zgodi, da ob koncu dneva obsediš na postelji z neko napetostjo v trebuhu in solzami v očeh. In se počutiš, kot da je del tebe spet odšel nekam, in da je znotraj tebe ena velika luknja. Pa mislim, da sem že pri vrhu in da je zdaj stolp stabilen. In potem ugotovim, da lahko pihnem vanj pa se sesuje v manj kot sekundi.
Samo res, ampak res sovražim to stanje. Ko mi gre na jok, zaradi izrečenih besed, storjenih dejanj, ki so verjetno popolnoma ista kot so bila včeraj, pa predvčerajšnjim, ampak je vse drugače. In ne maram se počutiti kot kupček dreka. In rada imam svoje ljudi, vendar včasih preprosto ne vem, v katero smer naj naredim korak. Ker ne vem, kako naj prilagajam samo sebe nečemu, če sploh ne vem, če se imam. Če sploh nisem prepričana, da me to, kar mislim da je dobro, res osrečuje ali pa samo hodim okoli z eno veliko ruto preko oči. Vedenje, da si nekoga razočaral, nekoga, ki ti nekaj pomeni, šteje ogromno. Ampak kako popravljati to, če si sam nestabilen in še vedno v procesu izdelave?
In lepo bi bilo, če bi se zjutraj zbudila in bi to šlo stran. In bi bila spet nova priložnost.
Dodaj komentar 15.01.2010
